GALLERIES

        Pismo bodočim mladoporočencem

        Zame

        Ne vem niti kje točno tiči razlog, da tole pišem, niti kako efektivno bo ali pa pač naj bi bilo, a vseeno. Bom. Zase.
        Ker sem nekje na prelomu ali za vedno opustim fotografijo ali naj vztrajam, čeprav brez cilja, se je danes na FB pojavil nekdo, ki me je spomnil na spodnji zapis izpred parih mesecev. Takrat, ko sem bila ravno tu kot danes. Tik pred odločitvijo, da neham. Da je dovolj. Da ne spadam zraven. Morda sem takrat (ali pa celo tudi sedaj) čutila pravilno. Morda bi morala odnehati. Pa nisem. Bom sedaj? Morda… morda pa res.

        A ni pomembno to. Pomembno je to, da vidim, da razlog za vsa naša nezaupanja vase tiči zunaj nas. Zunaj samega sebe. Zunaj tega kar lahko kontroliramo. Zaradi ljudi okoli nas se običajno obnašamo kot kreteni. Na žalost. Nekateri smo celo zelo iskreni kreteni. 🙂 Kreteni zato, ker dovolimo, da nas vodi normalnost, običajnost, družbena pravila, moda….  Kreteni zato, ker nismo več mi. Vzgojeni smo, da nismo mi. Ker je lažje. In zato mi je hudo. Ker imam občutek, da se več ne morem upirati temu valu “normalnosti”. Tej težnji k popolnosti. V vseh pogledih. Na vseh področjih življenja. Kaj je bolj moralno? Biti moralen do okolice ali biti moralen do sebe? Težko vprašanje, a kljub temu mislim, da vsi vemo pravilen odgovor. Samo živeti ga je težko. Tako kot marsikaj drugega… A tu smo. Vsi smo v isti skledi.

        Moje delo trenutno predstavlja same lepe stvari. Na eni strani zvrhane koše sreče in ljubezni, na drugi ogromno poguma in humanosti, na tretji umetnost in lepoto… Kaj mi torej manjka? Manjka mi jaz. Tisti pravi jaz, ki je vesel, zadovoljen, srečen, aktiven. In to prihaja na površje. In dogaja se že dolgo, le, da potrebujem včasih brco v rit, da se premaknem. Dovolj mi je! Hočem sebe nazaj! Hočem, da ste srečni! In tale zapis tudi v tem času leta še kako velja!

         

        Za vas

        PREV. ITEM NEXT ITEM
        BY:
        blinki
        ×
        29. 10. 2018